Kmetijske in rokodelske novice so v 25. številki junija 1851 zapisale: »Novičar iz Krajnskiga. Med takimi kraji, ktere bo se le novi čas v ime prinesel, je Borovnica , unstran Verhnike, v kotu na konca dolziga Ljubljanskiga mahu. Ondi se za železnico pripravlja most, ki ga do zdaj enaciga nobena železnica se ne kaže, čez 200 sežnjev bo dolg, in 19 ali celo po zadnji besedi 31 sežnjev bo visok. Veliko dela daje pripravljanje za podlogo, ker je v večidel mehki svet kolov obilno zabiti in po verhu rož djati potreba, preden se bo kamnje pokladati začelo. Zidanje bo prav za prav dva mosta obsegalo, eniga verh druziga; kamnje se zato že na več krajih seka, pa v vse drugačni velikosti kakor za druge zidanja. Ko bo ta most izdelan, bo Borovnica tako zaperta, kakor de bi bila od sveta odločena; pa od zgor doli jo bodo potniki kakor ptica memo lete gIedali. Malo na­prej od tega veliciga mosta se pripravlja se za druziga, kteri ne bo veliko nižji od uniga, vonder precej kraji. Delavcov je do zdaj na vsi cesti od Žalostne gore do Verhnike kakih 3000; še jih bo pa moglo biti, ako se bo delo kmalo dokončati hotlo.«

Novice so spremljale napredek gradnje viadukta in maja 1854 v 42. številki objavile: »Novičar iz austrianskih krajev. Od Verhnike 21. maja. H. Kaj pravi železnica v naših straneh? Ali se delo kaj pospešuje? Poglavitna reč je tukaj veliki most (viadukt) pred Barov­nico; stebri spodnjega oddelka so vsi doveršeni, kakor bi bili vliti, toliko lepo in gladko so iz kamna izrezani. Že se na vsih zidanje iz opeke vzdiguje, in v oboke krivi, kterih eden je že zapert, in dvema še komaj kaj manjka. Opeke (cegel) za ta most so pa posebno pripravljene, niso namreč skozi enako debele, ampak kakor klin na enem koncu bolj tanke. Na stebrih spodnjega oddelka med oboki pa gredo tudi stebri za zgornji oddelek kviško; enako spodnjim so iz rezanega kamna, in oboki na njih bodo zopet iz opeke. V sredi med spodnjim in zgor­ njim oddelkom pa bo cesta za navadne vozove odperta, po kteri se bo od druge strani lahko do kolodvora prišlo. Druga dva večja mosta v tej strani se tudi pridno izde­lujeta; in sicer so pri enem, v Dolih pred Barovnico, visoki stebri nekaj do verha, nekaj do srede izpeljani; drugi most, v Blatnem dolu čez staro cesto nad Verhniko pa bo v malo tednih dokončan.«

Poizkusno vožnjo iz Ljubljane v Borovnico so opravili 28. oktobra 1856, tik pred prihodom cesarja Franca Jožefa. Le ta se je peljal čez viadukt ob svojem obisku Postojnske jame. Časopis Jutro v svoji 247. številki iz dne 22. oktobra 1939 na strani 7 objavil članek o usodi borovniškega viadukta in med drugim zapisal: »… Ves je bil v zelenju in na parapetnih zidovih je gorelo na tisoče lučic, ki so vplivale v večernih urah bajno na ogromni sklad zidovja. …« Cesar je vožnjo ponovil tudi julija 1857, ko se je ob otvoritvi Južne železnice peljal v Trst.

Gradnja sama je potekala z nečloveškimi napori in za današnji čas s precej primitivnimi sredstvi. Ne glede na to, pa je bil viadukt leta 1856, ko je čezenj zapeljal prvi vlak, prava tehnična in arhitekturna mojstrovina. Novičar iz avstrijskih krajev je v 30. avgusta 1856 Bleiweisovih Novicah zapisal:« Poslednji obok 20 in pol sežnjev visokega in 280 sežnjev dolgega zidanega mosta za železnico v Borovnici – Franzdorf – kteremu kakor pravijo ni v Evropi para, je bil dodelan 18 dan tega meseca.« S tem je oznanil zaključek gradnje Borovniškega viadukta, enega največjih železniških viaduktov v takratni Evropi.

Poleg Borovniškega viadukta so v neposredni bližini zgradili še štiri manjše: viadukt Pako, viadukt Breg (danes Paški most), Jelenov viadukt in viadukt na Dolu. Na platoju med Borovniškim in Jelenovim viaduktom je zrasla železniška postaja s kurilnico, okretnico in drugimi pomožnimi objekti. Sprva je skozi Borovnico, ki je bila prva postaja za Ljubljano, vozilo le malo vlakov, njihova teža pa za viadukt ni pomenila večjih obremenitev.