Borovnica je bila od nekdaj znana po svoji gostoljubnosti in veliki narodni zavesti. Leta 1874 se je osnovalo bralno društvo, ki je postalo gonilna sila kulturnega in družabnega življenja. Ob pomembnih obletnicah in drugih narodnih praznikih so ljudje od blizu in daleč radi prišli v malo vasico pod mogočnim viaduktom. Pomemben pečat gibanju je dal predsednik društva Janez Borštnik.

Dve leti kasneje, 1876., se je v Borovnici odprlo novo šolsko poslopje. Mladina se do takrat ni obvezno poučevala, v okviru verouka so to počeli župniki ali organisti. Prav župnik Janez Skubic je leta 1848 dal pobudo za ustanovitev šole. Pouk je potekal v mežnariji (danes knjižnica). Za učitelja je bil imenovan Fran Papler, ki je s svojim znanjem in dejanji pomembno vplival na narodno zavest, prosvetno in kulturno življenje v kraju, aktiven pa je bil tudi na področju sadjarstva.

Prihod železnice je poleg družbenega povzročil tudi nagel gospodarski razvoj. Spremenila se je tudi podoba kraja. Zrasle so velike trške hiše, pojavljale so se trgovine in gostilne, razvijati se je začelo tudi vodovodno omrežje. Kot gonilna sila gospodarstva se je razvila lesarska dejavnost. Poleg velikih žag so zrasle tudi tovarne pohištva. Najpomembnejše so bile Kobijeva, Majaronova, Petričeva in Švigljeva žaga. Gradnja Južne železnice je že precej razvito žagarstvo v Borovnici še pospešila, prav tako izkoriščanje gozdov ter prodajo lesa v Trst in drugam. Počasi pa se je spreminjala tudi struktura prebivalstva. Borovničani so dobili službe na železnici, na žagah, nekateri so se vozili na delo tudi drugam. Naraslo je tudi število obrtnikov. Veliki zbor kmetijske družbe je leta 1868 predlagal, da se ustanovi podružnica družbe tudi za Borovnico.

Navkljub hitremu razvoju, pa se je v Potopisnih črticah, ki so jih objavile Kmetijske in rokodelske novice decembra 1894 v 49. številki, prikradel zapis, ki se je kasneje izkazal kot zelo resničen: »Potopisne črte. Iz Ljubljane v Ljubljano / Avtorji: Jos. Levičnik. Naslednja postaja Borovnica je znamenita zaradi orjaškega mosta, ki tik pred njo vodi železnico silno visoko čez dolino enacega imena. Prav za prav stojita dva mosta eden nad drugim v visočini kakih 20 sežnjev. Vse to: most in postajo, pa tudi grajenje železnice čez ljubljansko močvirje popisal sem v koledarju družbe sv. Mohora 1. 1874. stran 191. do 196. prav natančno in temeljito, tedaj se mi vidi ponavljanje vsega tega na tem mestu nepotrebno. Eno pa danes še omenjam Sicer bo morebiti marsikedo neverjetno otresal z glavo, bravši o mojih mislih, vendar pa jih izrečem, namreč: naši potomci bodo morebiti še doživeli, da bode železnica čez močvirje in borovniški viadukt — velikanska monumentalna razvalina. Marsikedo iz med nas starejših se še ve spominjati, koliko je bilo pomislikov zoper grajenje železnice čez ljubljansko močvirje, in da se je mnogo govorilo, da je bila njena izpeljava pripisovati po večjem le svojeglavni volji tedajnega trgovinskega ministra Brucka.«

Čuvajnica 666

Čuvajnice spadajo med tipične in najbolj razširjene železniške stavbe svojega časa. V njih so živeli in delali čuvaji, katerih osnovna naloga je bila omogočanje varnega prometa. V času brez telefonov, telegrafov in tehnično še nerazvite signalizacije se je lahko razmeroma varen promet opravljal le s pomočjo čuvajev, katerih naloga je bila stalen nadzor proge v obe smeri in ravnanje s signali, dviganje in spuščanje zapornic na potnih prehodih, opazovanje mimo vozečih vlakov ter vseh železniških naprav in ustrezno ukrepanje v primeru nepravilnosti. Čuvaji so opravljali tudi prenos sporočil in tako dokaj uspešno nadomeščali kasnejši telegraf. Zaradi uspešnega izvajanja čuvajske služb, so morale biti čuvajnice postavljene zelo na gosto, tudi na manj kot 500 metrov, pod pogojem, da se je od ene do druge videlo. Med seboj se razlikujejo po velikosti in obliki. Velikost je verjetno določala vrsta in količina dela za določeno službeno mesto, arhitektura pa je bila prilagojena lokalnim zahtevam.

Na področju Borovnice so znani trije tipi čuvajnic različnih velikosti. Najmanjša z enim, srednja s tremi prehodnimi in velika s štirimi prostori. V Borovnici se je velika čuvajnica dolgo ohranila, po menjavi lastnika pa je podobo precej spremenila. Značilnost vseh je opazovalnica, nekakšen majhen, proti progi obrnjen prostor s tremi okni, ki je čuvaju omogočal opazovanje na vse strani. Na samem začetku so bile čuvajnice večinoma stanovanje za čuvaja z njegovo družino in službeno mesto. Kasneje, z razvojem signalnovarnostnih in telekomunikacijskih naprav, so izgubile svojo funkcijo. Uporabljale so se le še kot stanovanja. Kjer je bilo službeno mesto še potrebno, so poleg čuvajnice postavili  leseno službeno uto. Čuvajnice so bile grajene v standardni obliki in tehniki vse od Dunaja do Trsta. V tej smeri je potekalo tudi njihovo številčenje.

Čuvajnica št. 666 je bila dograjena in vzeta v uporabo leta 1857. Stoji na stari progi in je zadnja pred viaduktom. Predstavlja standardni tip najmanjše čuvajnice, prislonjene na pobočje hriba. Njena posebnost je, da stoji na zgornji strani proge in je zrcalna podoba čuvajnic istega tipa. Grajena je bila po prvi znani varianti in sicer iz opeke in kamenja. Oba prostora sta obokana. Streho so tekom časa spreminjali, vendar je po obnovi v letu 2006 ponovno vzpostavljena prvotna oblika.

Leta 1901 so to čuvajnico zaradi neudobnosti in majhnosti opustili in v neposredni bližini zgradili novo, ki je bila občutno večja in udobnejša. Dobila je številko 666, stara pa 666a. Od takrat naprej je mala čuvajnica igrala vlogo pomožnega objekta. Po razpadu avstroogrske monarhije je dobila drugo številko – 411. Večino čuvajnic so na južni železnici po 2. svetovni opustili ali pa so jih temeljito predelali in povečali. Večji del opuščenih čuvajnic se je že zdavnaj podrl, tako da jih skorajda ni več najti. Tako je čuvajnica št. 666 ena redkih, če ne sploh edina taka čuvajnica pri nas, ki se je ohranila skoraj nespremenjena v vsej svoji arhitektonski pojavnosti do danes. (Tadej Brate)

Jeseni leta 2006 je na pobudo g. Bogomirja Trohe Zgodovinsko društvo Borovnica začelo obnavljati objekt. Obnovo je prevzelo domače podjetje Anto Milardović s.p., precej dela pa so opravili tudi člani društva. Velik del finančnih virov je prispevala Občina Borovnica, nekaj pa drugi donatorji. Obnovljeno čuvajnico smo odprli ob 150 letnici Južne železnice julija 2007.

Z železniško infrastrukturo so se razvijale tudi signalne in komunikacijske naprave. Kako je potekalo signaliziranje v prvih letih prometa na progi Dunaj – Trst je na kratko opisal članek v časopisu Jutro leta 1939: … Ko sem bil prvič v Ljubljani, je bila ob glavni cesti z Dunaja v Trst izpeljana ena sama brzojavna žica. Tekla je po Nunski ulici. Kasneje sta bili speljani že dve, leta 1857 pa tri. To leto so potegnili žice ob železniški progi in je ostala ob glavni cest napeta le še ena žica v Idrijo. Ob železnici so prebivali čuvali tako blizu drug drugega da so se videl . Namesto brzojava je imel vsak čuvaj po pet okroglih, velikih, rdeče pobarvanih košar na visokih drogovih Ko je pripeljal vlak Ljubljana — Trst, je pritegnil vsak čuvaj po dve košari navzgor. Za vlak iz Trsta pa je bilo treba potegniti tri košare. Drugih signalov ni bilo Od čuvajnice do čuvajnice so si dajali čuvali znamenja, dokler ni prišel raport na določeno mesto. Ponoči go imeli namesto košar svetilke za signale V megli pa je vsak čuvaj trobil na rog. Kadar strojevodja ni videl, ali je dobil znamenja je brž ustavil in šel pogledat v čuvajnico, če ni morda čuvaj za večno zaspal. Zgodilo se je to nekajkrat. Nič čudnega. Železniški čuvaj je moral opravljati službo nepretrgano dva dni in dve noči, šele tretji dan je dobil namestnika za en dan in eno noč…

Košare so zamenjali sodobni signali, trobljenje na rog pa telefoni. Danes je proga Ljubljana – Trst avtomatizirana, podprta s sodobno računalniško infrastrukturo. Potniki lahko v sodobnih vlakih uporabljajo tudi internet.