Gradnja Roth – Waagnerjeve premostitve

Že 13. aprila 1940 so v Borovnico vkorakali Italijani.  S seboj so pripeljali svoje tehniške oz. inženirske enote in takoj začeli s pripravljalnimi deli za obnovo prometa proti Trstu. Pri tem obsežnem delu obnove poškodovanih viaduktov in proge je sodelovala skupina železniških bataljonov Reggimento Ferrovieri pod poveljstvom polkovnika Giuseppa Perottija v katerih je bilo 3000 mož in 72 častnikov. Delo je vodil podpolkovnik Lidio Dazzi.

Za premostitev poškodovanega viadukta so uporabili t.i. Roth-Waagnerjevo konstrukcijo. Gre za železno montažno premostitev, ki jo je mogoče prilagajati različnim razmeram. Sestavne dele so morali zaradi uničenih povezav pripeljati v Borovnico iz Italije preko Reke, Karlovca, Novega mesta in Ljubljane. Sama konstrukcija je bila naložena na 130 vagonih, tehtala pa je približno 2000 ton. Sprva so načrtovali, da bodo konstrukcijo postavili na dveh podpornih stebrih. Ko se je vrzel v viaduktu konec aprila zaradi zrušenja stebra številka 19 povečala, so morali zaradi dolžine dodati še en steber. Konstrukcijo so začeli postavljati na vzhodni strani viadukta v smeri Ljubljane. Najprej je bilo potrebno v ogromnem kupu ruševin napraviti tri odprtine za podporne stebre. Odstraniti so morali ogromno količino materiala. Pri tem so si pomagali tudi z razstreljevanjem velikih blokov viadukta, za odvoz pa so zgradili ozkotirno železnico. Pri delu so pomagali tudi domačini. Delo je potekalo podnevi in ponoči. Za pripravo temeljev železne premostitve so uporabili pilote, ki so jih zabijali s pnevmatskim kladivom. Same temelje so ulili iz betona. Premostitvena konstrukcija je na obeh straneh slonela na ostankih viadukta, ki so jih zaradi razmajanosti med seboj povezali z lesenimi oporami in kovinskimi cevmi. Opečnate oboke so skušali utrditi z injiciranjem betona. Celotna dolžina Roth – Waagnerjeve premostitve je znašala 223,5 metra.

Delo so italijanske inženirske enote končale v slabih treh mesecih. Slavnostna otvoritev je bila 28. junija 1941. Takrat se je s posebnim vlakom v Borovnico iz smeri Trsta pripeljal italijanski minister za promet Host Venturi. Spremljali so ga poveljnik Ljubljanske pokrajine Emilio Grazioli, armadni general Ambrosio in poveljnik armadnega zbora general Robotti. Visoke goste so na borovniški železniški postaji pozdravili predstavniki lokalne oblasti in sosednjih občin. Zbrana je bila tudi šolska mladina. Minister si je po raportu ogledal novo premostitev viadukta in nagovoril zbrane. Ob tej priložnosti je bila v dveh izvedbah izdana tudi spominska značka z motivom premostitve viadukta in napisoma »Reggimento Ferrovieri« in »Ricostruzione viadotto di Borovnica 28.6.1941«. Ob 12. uri so visoki gostje zapustili Borovnico in se kot prvi prepeljali preko z zastavami okrašene nove premostitve.

Zavarovanje viadukta

Italijanska vojska je za zavarovanje viadukta in železniške proge zgradila utrjene postojanke in posamezne bunkerje vzdolž celotne trase proti Postojni. Na Trebelniku in Planini so postavili protiletalsko zaščito in do teh postojank zgradili tudi žičnice. Vojaki so stanovali v barakah in večjih gospodarskih poslopjih po celi vasi. Na Dolu je bilo postavljenih 11 bivalnih barak, ki so bile po koncu vojne uporabljene za kot barake v taborišču za vojne ujetnike. Oficirji so stanovali v boljših hišah po vasi: v Kobijevi vili, pri Majaronu in na občini. Šolsko poslopje so spremenili v bolnišnico, sokolski dom pa v skladišče in hlev. V Kosovem kozolcu je bila po nekaterih virih garaža za avtomobile. Borovnico so obdali z bodečo žico in močno nadzorovali vstop in izstop iz Borovnice.

Italijanska posadka v Borovnici je štela približno 1500 vojakov 51. pehotnega polka divizije Cacciatore delle Alpi imenovane tudi »kravate rose«.

Italijanom so pomagali tudi pripadniki vaških straž. V nedeljo, 27. septembra 1942, so po maši pozvali moške naj se pridružijo vaškim stražam in jim razdelili orožje in strelivo. Odziv je bil silno slab, zato so novačenje nadaljevali vse do marca 1943, ko so dosegli željeno število 80 mož v t. i. »legiji smrti«. Delovali so predvsem v okolici Borovnice kot spremljevalci italijanskih enot in se nekajkrat spopadli s partizani. Partizanskih enot v začetku vojne v okolice Borovnice ni bilo. Na progi Ljubljana – Postojna je prihajalo do sabotaž, miniranja proge in napadov na vlake. Partizani so 4. decembra 1941 napadli preserski most, ga poškodovali in ubili nekaj vojakov. Zaradi te akcije so Italijani v Borovnici zaprli 69 domačinov. V procesu, ki je trajal od 25. februarja 1941 do 7. marca 1942, so na smrt obsodili 16 nedolžnih Borovničanov in jih 10. marca v Gramozni jami ustrelili. Ostale so obsodili na zaporne kazni, nekaj pa so jih izpustili. Takratne dogodke je v knjigi Most obširno opisala Vera Hutař. Spomladi 1942 je iz vasi Breg in Pako v partizane odšlo 38 domačinov, ki so ustanovili Faškarsko četo. Zaradi tega so Italijani vasi požgali in izropali, vaščane pa odpeljali v taborišča na Rabu, Trevisu in Gonarsu. Ker je bil viadukt zavarovan z močno posadko do partizanskih napadov na Borovnico ni prišlo. Tudi namera, da bi med Borovnico in Verdom ustavili vlak in ga spustili nazaj na viadukt se ni izšla po načrtih. Tik pred kapitulacijo Italije so partizani napadli položaje vaških straž v Kotih. Računali so, da bodo Italijani prihiteli na pomoč in s tem oslabili varovanje Borovnice in viadukta. To se ni zgodilo, zato so partizani po dveh dneh bojev delno požgali Zabočevo, izropali vas in se umaknili nazaj v okoliške gozdove.

Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 se je iz okoliških vasi v Borovnico zateklo okrog 270 pripadnikov vaških straž, ki so kasneje prešli v enote slovenskega domobranstva. V Borovnici se je decembra 1943 oblikoval 5. bataljon, imenovan tudi železniški bataljon, z nalogo varovanja železniške proge pod poveljstvom stotnika Kolmana. Na postoji Borovnica je bil za ta namen pripravljen tudi poseben oklepni vlak. Nemške enote so ob italijanski kapitulaciji izredno hitro vzpostavile red in varovanje ob železniški progi proti Trstu. Borovnico je zasedel bataljon podčastniških gojencev iz Admonta pod poveljstvom stotnika Maunza. Nemška vojska je zasedla vse nekdaj italijanske pokrajine in uvedla svoj teror. Zavzeli so tudi Borovnico. Obveščevalec je 11. oktobra 1943 podrobno izrisal Borovnico in okolico z vsemi pomembnimi vojaškimi in civilnimi objekti. Dodal je tudi njihov popis. Iz njega lahko razberemo, da je takratna oblast za varovanje uporabljala protiletalska gnezda, in sicer na Planini, Junskem griču, Dolu in na obeh straneh viadukta. Maja 1944 so v Borovnici organizirali veliko protikomunistično zborovanje.

Zavezniški napadi na Borovnico

Zavezniški napadi na viadukt so se začeli leta 1944. Šolska kronika beleži prvi napad že 25. 2. 1944. Nad Borovnico je priletelo 30 letal in odvrglo nekaj bomb. Te akcije ne najdemo v seznamu letalskih napadov USAF za Sredozemlje. Morda je šlo za letala, ki zaradi slabega vremena niso mogla bombardirati prvotnega cilja. Ob vračanju so odvrgla bombe nad vasjo. Načrtovani letalski napadi so se začeli avgusta 1944. Enote, ki so letele nad Borovnico, so delovale v sestavu 12. in 15. poveljstva USAF. Akcije so potekale tako, da so letala vzletela iz letališč v Italiji in odletela proti Sloveniji. Bombe so odvrgli v višini med 2000 in 3000 metri. Kako težko je bilo s take višine zadeti viadukt, ki je bil širok vsega slabih 10 m, si lahko le predstavljamo. Po  dolžini, viadukt je bil dolg več kot 500 m, pa ga letala zaradi hribovite konfiguracije na nizki višini niso mogla preleteti.  Da bi bila akcija lahko  uspešna,   so zato  morali odvreči ogromno bomb.

Prvi napad na viadukt so v avgustu 1944 izvedla letala 301. letalske skupine v sestavi 5. bombniškega polka USAF. Letala B-17 so v soboto, 26. avgusta, okrog deste ure dopoldne v treh valovih po sedem letal odvrgla bombe nad njim. Močno so bile poškodovane hiše v Kurji vasi, na Griču in v Malnu. Vaščane je ta napad ujel popolnoma nepripravljene. Marsikdo je celo z radovednostjo opazoval bližajoča se letala. V napadu, ki je trajal okrog 15 minut, je življenje izgubilo 12 domačinov in nekaj vojakov. Cilja niso zadeli.

Naslednja dva napada, 27. in 29. avgusta, so izvedla letala B-24, ki so sestavljali 47. letalski polk USAF.  Prvi napad je bil neuspešen – viadukt je ostal nepoškodovan. V drugem napadu je 28 letal odvrglo 84 ton bomb. Trajal je dobrih deset minut in povzročil tako malo škode, da so jo Nemci brez težav popravili. Poročila posadk ameriških bombnikov omenjajo, da nad ciljem ni bilo nobene protizračne obrambe. Borovničani so bili tokrat pripravljeni, saj je velika večina že po prvem napadu zapustila vas. Umaknili so se v bližnje zaselke, predvsem v Kote. Kraj  je obiskal tudi vrhovni poveljnik domobranskih enot, general Leon Rupnik, in si na lastne oči ogledal posledice napadov. Časopis Slovenec, ki je napadom posvetil precej svojega prostora, je 1. 9. 1944 zapisal:

Nesreča, ki je zadela Borovnico, je strašna. Poročilo očividca. Borovnica, 30. avg.

Ko smo čitali po časopisih o letalskih napadih na razne kraje, nismo mogli verjeti poročilom o nesrečah, ki spremljajo bombardiranje. Celo podcenjevali smo učinke letalskih napadov. Šele bridka izkušnja nas je izučila, da so letalski napadi res nekaj strašnega. Porušeni domovi in uničena življenja so nas seznanili z grozotami vojne, ki nam je dosedaj še dokaj prizanašalo. V soboto dne 26. avgusta so ob pol desetih priletela nad Borovnico anglo-ameriška letala in so skoraj četrt ure krožila nad vasjo. Gledali smo jih in ugibali, kam bodo krenila. Letala so bila porazdeljena v skupine po sedem letal, med katerimi je bilo vodilno letalo temnejše barve, ostali so bili svetli. Nekaj minut pred deseto pa so letala nekaj odvrgla. Videti je bilo kot bi bili to listki. Ko pa so ti »listki« začeli le prehitro padati na vas in ko je začelo piskati po zraku, smo v hipu vedeli, kaj bo. Brž smo poiskali kako skrivališče, pa naj bo še tako skromno. Toda že je začelo grmeti. Detonacija je sledila detonaciji in nad vasjo se je valil dušeč dim in zakrival žalostne posledice bombardiranja. Šele ko se je dim dvignil in ko smo se prepričali, da letal ni več nad Borovnico, smo si upali na dan.

Od močnega zračnega pritiska in bombnih drobcev je bilo porušenih več hiš, poškodovane pa so vse hiše v Borovnici. Ker ljudje niso pričakovali napada, jih je bombardiranje zadelo pri delu, kar je bilo usodno za Debevca Jožeta, ki je bežal z Majaronove žage in ga je drobec bombe na begu ubil. Bežeče s polja je ubilo tudi Novačanovo Francko, Medenovo mater in hčer, begunki iz Kožljeka. Kondardijevo mater je zasulo goreče poslopje Petričevega hleva. Poleg teh so bili ubiti še: Pavlovčičeva nekaj mesecev stara punčka, na katero se je posul omet, dva Koširjeva otroka in Makovčeva mati. Težkim poškodbam je podlegel glavar številne družine Levstik Franc, čevljar, ki mu je odtrgalo nogo in razparalo trebuh. Okrog 30 ranjencev pa so morali prepeljati v ljubljansko bolnišnico. Da bi videl, kakšna nesreča je zadela Borovnico in kako ji bo mogoče čim prej in čim bolj izdatno pomagati, se je g. prezident div. gen. Leon Rupnik pripeljal v Borovnico ter si ogledal razvaline in ruševine! Tako bo lahko najbolj izdatno ukrenil vse potrebno za pomoč Borovnici in s tem dal zgled tudi drugim premožnim Ljubljančanom.

Nekateri so pričakovali, do se bo napad ponovil in so začeli odvažati najpotrebnejšo obleko in obutev, kajti vsak je vedel, da je pred vrati zima, ki ga lahko najde ne samo brez strehe, ampak tudi brez obutve in obleke. Ker so se v tem znašli najprej le najbolj prizadeti in so svoje najpotrebnejše odpeljali, je takoj drugi dan presenetil ponovni letalski napad one, ki prejšnji dan niso bili tako prizadeti in jim vse uničil. V nedeljo so priletela namreč spet anglo-ameriška letala in odvrgla precejšnjo število bomb. Lepa »Kurja vas« s samimi novimi hišami in z najlepšo Jagrovo hišo je bila popolnoma uničena. Na drugi strani je padlo precejšnje število bomb na Mavcovo domačijo. Uničena je stanovanjska hiša z večino opreme, gospodarsko poslopja kjer je zasulo tudi prašiče, stanovanje Taršiča Ivana, delavca, s popolnoma vso opremo, tako da je iskal po napadu pod ruševinami, če bi se našlo še kaj uporabnega. Ob tem napadu je bilo uničenega tudi mnogo pridelka, ker so bombe razrile obdelane njive okrog Kosovega kozolca in v Mavcovi dolini.

Ker so imeli ljudje z letalskimi napadi slabe skušnje in ker so bili vsi prepričani, da se bodo še ponavljali, so se začeli v ponedeljek umikati iz Borovnico že v zgodnjih jutranjih urah. Vendar je ta dan minil brez napada. Popoldne so pokopali žrtve sobotnega letalskega napada. Žalostni so bili ljudje, ko so videli ruševine svojih domov, a še veliko hujši je bil udarec za one, ki so izgubili svoje drage. Tu objokuje mati svoje otroke, tam stoje nemi v žalosti otroci ob grobu svoje matere, že prej sirote brez očeta. Tako težko se bosta preživljali Levstikova in Debevčeva družina brez skrbnih očetov. Ker je napad izostal v ponedeljek, ni prizanesel Borovnici v torek. Najbolj je bil prizadet spet vzhodni del Borovnice in polje ob vasi Dol. Največ škode so utrpeli g. Kobi, ki mu je pogorela žaga, g. župan Kovačič, ki mu je bila uničena domačija, in Žerjavova hiša.

Škoda, ki jo trpi Borovnica, je zelo velika, pa na to malokdo misli, ker je v strahu za svoje življenje. Ljudje spijo največ na prostem. Ko zjutraj vstanejo, si nekaj malega skuhajo in so že pripravljeni, da se odstranijo čim dalj iz Borovnice. Vračajo se šele pozno popoldne spet vsi prestrašeni kaj in kje je spet uničeno. Ko človek gleda vso to škodo, posebno ko vidi, da so prizadeti večinoma taki, ki si nikdar ne bodo mogli obnoviti skromne hišice, se sprašuje ali se bo zganilo kakšno človeško srce in priskočilo s še tako skromnim darom na pomoč prizadetim. 

Slovenec, 1.9.1944, letnik 51, številka 200

Zavezniki so viadukt pustili pri miru vse do 26. septembra 1944. Tiste noči verjetno nihče od takratnih prebivalcev Borovnice nikoli ne bo pozabil. Letala liberator, wellington in halifax iz 205. bombne skupine RAF so vzletela iz Foggie v Italiji in so nad Borovnico priletela ob 21.35. V pol ure so iz svojih trupov zmetala 179 ton bomb. Za razsvetljavo so odmetavali svetilne bombe s padali, tako da so napad lahko videli prebivalci z druge strani Ljubljanskega barja in celo v Logatcu. Viadukt je bil poškodovan na zahodni strani proti postaji, vendar so Nemci spet zelo hitro vzpostavili promet. Eden od članov posadke wellingtona, g. Brynley Watkins, je leta 1980 obiskal Slovenijo. Takrat je v pogovoru za časopis Delo omenil, da je njegovo letalo sodelovalo v nočnem napadu na borovniški viadukt.

Leto 1944 je prineslo konec prometa čez viadukt. Letala B-25 Mitchell 340. bombne skupine 57. bombniškega polka USAF so vzletela iz oporišča Alesani na Korziki okrog 9. ure dopoldne. Po dveh urah leta so ob 11.00 nad Borovnico odvrgla svoj smrtonosni tovor. Roth – Wagnerjeva konstrukcija je klonila in se na zahodni strani proti postaji podrla. Nemško protiletalsko topništvo je poškodovalo enega od bombnikov, ki pa je srečno pristal na pol poti proti Korziki. Že naslednji dan, 28. 12. 1944, so bombniki iz istega oporišča, tokrat pol ure kasneje, odvrgli bombe na vzhodni del viadukta. V formaciji je bilo tudi letalo z oznako V 9, imenovano tudi Miss Rebell. Čeprav so natančnost bombardiranj fotografirali z vseh letal, se je do danes ohranilo nekaj posnetkov prav iz njega. V tem napadu so zavezniki odvrgli 98 bomb, težkih 500 kg. Poškodovali so vzhodni del viadukta, niso pa ga podrli. To je bil obenem tudi zadnji napad, ki so ga opravili angloameriški bombniki. V letu 1945 so letalske napade izvajali lovci iz sestava NOV in POJ.

Nemška obvozna proga in konec 2. svetovne vojne

Vojna se je v letu 1945 bližala koncu. Čeprav je bil od decembra 1944 neprevozen, so  viadukt od januarja do aprila večkrat napadla lovska letala, tipa spittfire, ki so z bombami in obstreljevanji povzročala dodatno škodo v že tako povsem uničeni vasi in ovirala gradnjo nemške obvozne proge. To so Nemci začeli graditi 8. januarja 1945. Trasa proge se je mimo mostu spuščala proti Jeli in Dražici, kjer je v ostrem loku z naklonom 33 ‰ prečila dolino in se nato z enakim vzpenjala proti nekdanji železniški postaji. Tam se je priključila na obstoječo progo. Ob tem je bilo delno ali v celoti porušeno nekaj hiš. Nova železnica je bila predvsem 2,5 km dolg provizorij, po katerem naj bi vozili vlaki izključno le z dopregami (en lokomotiva spredaj, druga na koncu kompozije)  ali pripregami (po dve lokomotivi skupaj). Ostanki t. i. nemške proge se vidijo še danes.

Razmere na delovišču so redno spremljala zavezniška izvidniška letala. Ogledniško poročilo  20. 2. 1945 pravi, da viadukt ostaja neprehoden, na njem ni videti nobenih sprememb od 27. 12. 1944, ko je bila podrta Roth–Waagnerjeva konstrukcija. Sklepali so, da Nemci viadukta ne nameravajo popraviti. Poročilo v nadaljevanju opisuje aktivnosti pri izgradnji obvozne proge, ki naj bi se začele med 4. in 22. 1 1945. Zaradi zahtevne izgradnje se zaključka del ni pričakovalo vsaj še mesec dni. 20. februarja 1945 so uničili lokomotivo gradbinskega vlaka, 22. 3. 1945 je spet prišlo do bombardiranja. Nov napad je bil tudi 12.4.1945, ko sta umrla dva železničarja. Še preden so Nemci to progo dokončali, so jo zavezniki še večkrat bombardirali in tako preprečevali gradnjo. Delalo je približno 300 delavcev. Za njihovo varnost so v hribu zvrtali zaklonišča. Nemci so v obvozno progo vložili vsa možna sredstva, ki so bila takrat na voljo. Železnica je bila dograjena 2. 5. 1945, toda to je bila Pirova zmaga, kajti 4 dni pred tem dogodkom so v Postojno vkorakali partizani. Že 4. 5. so se približali Borovnici. Na uporabo nove železnice Nemci niso mogli več pomisliti. Po tej progi naj bi začeli voziti šele po osvoboditvi. Omogočala naj bi reden, a počasen in zamuden  promet na progi Ljubljana-Trst.

Petega maja 1945 je nemški pionirski oddelek ob pol osmih zjutraj razstrelil preostanke Roth–Waagnerjeve premostitve, ki se je v celoti podrla. Skušali so razstreliti tudi Jelenski in Dolski viadukt, vendar jim zaradi pomanjkanja eksploziva to ni uspelo, jim je pa uspelo porušiti most med Pakom in Goričico (nekdaj imenovan Paški viadukt). Okrog tretje ure popoldne so Nemci in domobranci zapustili vas.